ponedeljek, 9. januar 2012

PREDMETA OSEBNE FINANCE IN TEMELJI EKONOMIKE V SREDNJEŠOLSKI KURIKULUM TER V KURIKULUM FAKULTETE ZA SOCIALNO DELO UNIVERZE V LJUBLJANI. SLOVENIJA DAJE ZA SOCIALO IZ JAVNEGA DENARJA MANJ KOT VEČINA ZAHODNIH DRŽAV, POUDARJA DR. DARJA ZAVIRŠEK



Na idejo me je zopet opozoril intervju v časopisu Delo, dne 9. 1. 2012, z Darjo Zaviršek, profesorico iz Fakultete za socialno delo Univerze v Ljubljani z nerazumljivim naslovom (navedkom): »Kriza je izgovor, da se miselnosti ni treba spremeniti.« in pa demagoškim podnaslovom: »Slovenijadaje za socialo iz javnega denarja manj kot večina zahodnih držav, poudarja dr. Darja Zaviršek«.

V ozadju intervjuja je Zakon o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (ZUPJS), ki ga nekateri »ljubkovalno« imenujejo tudi PUJS. Gre za slabšo repliko zakona iz Mrkaićevega programa z uvedbo enotne vstopne točke za socialne transferje, ki ga je njegov krog izdelal v času sodelovanja v Janševi vladi. Janša iz populističnih razlogov praktično nobene točke Mrkaićevega programa ni udejanjil, za kar se mu je Mrkaić zahvalil z odhodom iz strateškega sveta. V tistem času je ob omembi enotne vstopne točke za socialne transferje in ostalih reformnih predlogov močno dvigoval glas tudi zadnji minister za delo družine in socialne zadeve, Ivan Svetlik, ki je Mrkaićeve ideje označil za »refolucijo«, sam pa se je kasneje lotil istih reform, le da so bili zakoni slabše dodelani, vsebovali več države, regulacije in dajali privilegije več interesnim skupinam. 

Ideje Zakona o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev sicer v osnovi pozdravljam, že iz vsebine Zakona o malem delu in Zakona o preprečevanju dela na črno pa poznamo Svetlika kot mojstra, kako iz dobre ideje narediti zmazek. Novi zakon je sicer najboljši Svetlikov izdelek, še vedno pa vsebuje precej pomanjkljivosti (neupoštevanje zadolženosti), predvsem pa je šel zelo v naglici v implementacijo, kar bo zelo verjetno prineslo precej negativnih posledic (revščino, zmedo in socialne nemire). Informacijski sistem se je namreč začel vzpostavljati zelo pozno, zaposleni na CSD pa tudi niso ustrezno informirani in izobraženi. 

Predimo na intervju s profesorico. Ne bom zanikal, da se z določenimi rešitvami ne strinjam, npr. s pomočjo hendikepirani populaciji, glede katere mislim, da obstaja visoka stopnja družbenega soglasja, da je potrebno ta del populacije s strani države podpreti. Ravno tako bi se v določeni meri strinjal s premišljeno deinstitucionalizacijo v socialnem varstvu. Se pa moje razmišljanje in opazovanje praktičnih primerov precej razlikuje od misli profesorice. 

Menim, da višanje brezpogojnih finančnih socialnih transferjev in višanje minimalne plače ne bo prineslo večje družbene blaginje in manj revščine, temveč bo to povzročilo obratni učinek. Ljudje bi bili manj pripravljeni na delo, kar pomeni manj ustvarjene dodane vrednosti in manj davčnega denarja za prerazdeljevanje (socialo), podjetja pa bi bila davčno bolj obremenjena, poleg visokih davkov, za katere res ni več prostora v Sloveniji, bi eksistneco podjetij in delovnih mest ogrožale še minimalne plače, višje od produktivnosti podjetij. Tukaj seveda ne trdim, da je 572 € neto mesečne plače, človeka vreden znesek, je pa potrebno postaviti na tehtnico: delovno mesto s 572 € neto mesečne plače ali pa dolgotrajno brezposelnost… Zato ocenjujem izjavo, citiram: »Tudi v bogatem Hongkongu na primer še zdaj nimajo minimalnih plač, v Ameriki pa je treba še vedno plačevati za izobraževanje«, kot deplasirano. Tudi v Sloveniji plačujemo izobraževanje, pa še drago je in neučinkovito. 

Izjava profesorice: »Denarna socialna pomoč bi morala biti izenačena z zneskom, ki ga ljudje potrebujejo za preživetje«, torej 572 €, pomeni, da bi se število legalno aktivnih oseb v Sloveniji rapidno zmanjšalo. Delež sive ekonomije bi se povišal, znižalo pa bi se tudi splošno število aktivnih oseb, torej legalno in nelegalno aktivnih. Se pa strinjam z naslednjim navedkom: »Socialne pomoči imajo lahko različne oblike: plačilo najemnine za stanovanje, ogrevanja, podporni servisi za druženje, pomoč družinam na njihovem domu na dnevni bazi, namesto financiranja institucij usmerjanje denarja v učinkovite servise, ki bi delali v skupnosti, ustvarjanje mobilnih služb na terenu za neposredno podporo prebivalcem. Preveč smo se osredotočili le na določeno vsoto denarja, namesto da bi gledali, kaj lahko spremenimo v sistemu in pri načinih, kako podpiramo ljudi.« Seveda se zopet postavi vprašanje merjenja kakovosti in učinkovitosti teh storitev.

Omenja tudi popolnoma blazno izjavo Srečka Dragoša, ki naj bi se po njenem mnenju »dobro vprašal, zakaj se ne obdavči dediščina premožnih, s tem denarjem pa bi država zbrala za socialne pomoči.« Odgovor je jasen: kapital se hitro seli v bolj stimulativno okolje in ti »bogataši« bi se hitro poskrili čez meje Slovenije oz. bi se povišalo izogibanje plačila davkov, to pa je nekaterim skrajnim levičarjem prekleto težko razumeti, brez kakršnikoli lastnih simpatij do »bogatunov«. 

Profesorica nadaljuje s klišejem: »V Evropski uniji manjka 80 milijonov delovnih mest, ker so jih sodobni izkoriščevalci izvozili v moderne suženjske cone, ki jim šarmantno pravijo prostotrgovinske cone, kjer kujejo veliko večje dobičke. Ministrstvo bi žal sicer izgubilo bitko, a bi vsaj v tendenci moralo zavrniti logiko, da je treba varčevati pri najnižjih slojih.« Spremenimo v Sloveniji delavno pravno zakonodajo, zmanjšajmo nepotrebno birokracijo, okrepimo Urad za varstvo konkurence, okrepimo pravno državo in spravimo davke na normalno raven in bomo mi postali ta zloglasna cona, kjer se bo zaposlovalo! Levičarji se seveda raje odločajo za brutalno prerazdeljevanje, konfiskacijske obdavčitve in »aktivno politiko zaposlovanja«. Na Zavodu RS zazaposlovanje poročajo o 112.754 brezposelnih osebah v Sloveniji v decembru 2011.   

Tudi naslednja trditev ne vzdrži ne logične, ne empatične presoje, načeto pa je tudi vprašanje pravičnosti: »Druga modernizacija« je izpopolnjen računalniški sistem, ki računa in zbira podatke, da potem ljudem posodi denar. Fokusiranje na baze podatkov, ki štejejo vse, kar človek ima, koliko je star avto, koliko kvadratnih metrov ima nepremičnina, se zdi moderno, tehnološko velik dosežek, a je lahko tudi korak k novemu zdrsu.« Gospa profesor očitno preferira sistem, ko se transferje deli po dolgem in počez »na lepe oči«. Tako si včasih po selitvi ob enakih materialnih pogojih na drugem centru za socialno delo dobil denarno-socialno pomoč, ko so te na prejšnjem centru gladko zavrnili. Arbitrarno odločanje o dodelitvi socialnih transferjev pomeni, da se bodo osebe še naprej vozile po denarno-socialno pomoč z avtomobilom znamke BMW. 

Kdaj bodo na Fakulteti za socialno delo Univerze v Ljubljani nehali učiti in širiti neživljenjske ideje? Vsaki zreli nehendikepirani osebi je jasno, da se lahko samo z delom dvigne iz nezavidljivega položaja ter da denar ne pade iz neba. Država ni neka fiktivna tvorba, ki deli denar, tiskanje odkar smo v evro območju ni več možno, spomnimo pa se epizod hiperinflacije zaradi neustrezne monetarne politike, ki je vključevala tudi prekomerno tiskanje denarja. Denar ustvarja privatni sektor, ki plačuje davke, to je levičarskim ljubiteljem prerazdeljevanja prekleto težko razumeti.

2 komentarja:

  1. Spoštovani!

    Na vaš prispevek bi rada predstavila svoje razmišljanje iz zornega kota nas zaposlenih na področju socialnega varstva, ki smo neposredno v stiku z ljudmi, ki iščejo različne oblike pomoči:

    na omenjeno problematiko je potrebno gledati iz več zornih kotov, zadeva je veliko bolj kompleksna kot se na prvi pogled zdi in če bi v družbi veljali poštenje in solidarnost kot vrednoti, tako razpravljanje sploh ne bi bilo potrebno.

    Država z modro politiko bi dala poudarek stroki socialnega dela, z novim zakonom o pravicah iz javnih sredstev pa se jo kvečjemu razvrednoti, ko socialni delavci postajajo »referentje« za dodeljevanje denarnih pravic. Svetovalno delo je na centrih za socialno delo tisto prvo in nujno potrebno, saj je kot brezplačno dostopno čisto vsem državljanom, pa se jih (žal) premalo poslužujejo. Razlog je najbrž tudi v tem, da v družbi obstaja miselnost, da so centri za socialno delo pogosti krivec za tegobe navadnega človeka, mediji pa z enostranskim prikazovanjem posameznih zgodb to nestrpnost le stopnjujejo.

    Ne strinjam se s trditvijo, da »kdor ne dela naj ne je«, saj ne smemo pa pozabit na tisti procent ljudi, ki jim "na zunaj nič ne fali", se pa spopadajo s hudimi stiskami in težavami v duševnem zdravju, ki v veliki meri izhajajo iz njihovih izkušenj iz otroških let (razl.vrste zlorab, zanemarjanje...) in ki se nekako ne zmorejo iz tega kroga izvleči sami. Mogoče samo nekaj časa ne, lahko vse življenje ne, okolica pa jih obsoja. Tu bi bilo po mojem mnenju prav, da bi bile službe socialnega varstva kadrovsko podkrepljene za delo na terenu, kjer bi s kolikor se da osebnim odnosom pri obravnavi posameznika in/ali družine usposobljeno in kompetentno ugotavljale upravičenost ali ne (tudi) do posameznih pravic iz proračuna. In ne, 220 eurov ni dovolj za preživetje. Zaradi tega so posamezniki prisiljeni ostajati v odnosih (se ne osamosvojijo, ker se nimajo kam!) zaradi katerih so po vsej verjetnosti sploh zašli v težave…

    Glede različnih dodeljevanj upravičenosti do denarnih socialnih pomoči pa bi dodala to, da je zakon za pridobitev redne denarne socialne pomoči jasen, pri dodelitvi izredne-enkratne denarne pomoči pa je možna diskrecijska pravica in tako kot so različno »strogi« npr. učitelji, so tako tudi posamezni soc.delavci (ki pa so zaradi časovne stiske nezmožni preverjati situacijo na terenu).

    In če denar ustvarja privatni sektor, potem socialno delo pomaga posamezniku izvleči se iz osebnih stisk in se vrniti ali sploh prvič se pojaviti na trgu dela, torej mu pomaga preiti iz prejemnika sredstev v aktivnega državljana, ki bo v ta sredstva prispeval.

    Pozdrav

    Martina

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala za mnenje. Tudi sam delam že nekaj let na področju socialnega varstva. Se načelno strinjam, da je v sociali pomembna empatija in ni možno delovati mehanično, strogo po pravilih, saj ne gre za okvare na avtu, temveč usode ljudi. Ocenjujem pa, da je glede na vložke, slovenska sociala premalo učinkovita, saj premalo aktivira ljudi in premalo vključuje komponento odgovornosti. Gre za odnos »dam« (država), manjka pa druga stran »daj« (državljani). Strinjam se, da po finančno pomoč prihajajo ljudje z različnim ozadjem, nekateri v duševni stiski, s težavami z odvisnostjo, nekateri pa tudi blefirajo, gre pač enostavno za lenobo. V sociali je včasih učinek težko dosegljiv in merljiv (duševno zdravje, invalidska problematika), je pa praktično edino dosegljiv na način, da se uporabnike socialno-varstvenih storitev in transferjev aktivira. Če so pasivni prejemniki pomoči, se njihovo stanje ne bo nikoli spremenilo in bodo celo življenje na plečih aktivnih državljanov, poleg tega bodo tudi sami nezadovoljni. S slednjim sem ciljal zgolj na tiste, res potrebne pomoči, pri parazitih pa je drugače, tem bi dobro zastavljena enotna vstopna točka ukinila privilegije (da se ne bodo več vozili po DSP z BMW).

    Na področju RS deluje tudi razvejana mreža socialno-varstvenih programov, učinkoviti so zgolj tisti, ki uporabnike aktivirajo, saj jih tako opolnomočajo in začutijo lastno vrednost in se lažje izkopljejo iz nezavidljive situacije. Tisti programi (nizki prag), ki jim zgolj pomagajo priti do finančnih transferjev, jim pišejo razne pritožbe za prometne prekrške in jim dajejo sterilni material, sicer preprečujejo širitev bolezni, vendar uporabnikom dajejo potuho, da se jim ni potrebno aktivirati. Učinek je glede na input (finance, kadri, prostori, čas,..) minimalen. Programi delujejo pa po moje zgrešenem načelu, »mi uporabnika ne silimo v nič«, zato pač prihajajo v programe zgolj po igle in pod tuš, na sebi pa ne delajo, pogosto se podobno dogaja tudi na CSD. Ko govorim o aktivaciji ne mislim na »družbeno koristno delo«, čeprav bi tudi to lahko imelo zelo pozitivne učinke, temveč predvsem na delo na sebi. Učinkoviti akterji v sociali, npr. program Viharnik na področju alkoholizma zahtevajo trdo delo in lastno odločitev za spremembo. In zopet smo prišli nazaj na področje odgovornosti.

    Tukaj vidim tudi težavo na področju zaposlitvene politike. Zakaj nehendikepiranim brezposelnim ni potrebno delati sezonski del oz. se jim ob zavrnitvi ne prekine denarna pomoč? Ne zdi se mi sporno, da sezonska dela opravljalo tujci, sporno se mi zdi, da se podkupuje državljane RS (volilni glasovi), da jim ni potrebno delati. Ne nakladam, sam sem bil nekoč s končano sedmo stopnjo izobrazbe redno zaposlen kot fizični delavec, opravljal sem slabo plačano, zelo naporno delo, 12 ur na dan vključno s sobotami…

    Menim, da bi dobro zastavljena enotna vstopna točka ukinila privilegije parazitom in bi ostalo več sredstev za tiste, ki resnično potrebujejo pomoč, poleg tega bi se z manj pasivnega deljenja finančnih sredstev tudi manjši meri razbremenilo gospodarstvo, kar bi omogočilo generiranje novih delovnih mest.

    Prepričan sem, da mora sociala aktivirati ljudi in jim ne dajati potuhe za nedelo.

    OdgovoriIzbriši